Recenzija razstave in kolekcije Brezčasno ravnovesje - Ita Rina

Ob otvoritvi razstave Brezčasno ravnovesje - Ita Rina, ki je bila v soboto, 16. 10. 2021 ob 16.00 uri v Muzeji slovenskih filmskih igralcev v Divači ter v torek, 18. 1. 2022 v Kosovelovem domu Sežana, je umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn zapisala recenzijo, ki si jo lahko v celoti preberete spodaj. 

GAJA HANZEL in ANA ŠULIGOJ: BREZČASNO RAVNOVESJE

Gaja Hanzel, diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil ter magistrica grafična inženirka, si je tokrat postavila prav poseben ustvarjalni izziv. S svojo najnovejšo kolekcijo modnih dodatkov, kot so torbice, rute in šali ter klobuki, se je poklonila Iti Rini. K razstavnemu projektu z naslovom Eternal Balance (Brezčasno ravnovesje) – Inspired by Ita Rina je povabila tudi Ano Šuligoj, izvrstno mojstrico fotografije. Ana je po diplomi iz vizualnih komunikacij na ALUO, nadaljevala podiplomski študij fotografije na Univerzi Aalto na Finskem in pridobila naziv Master of Arts. Trenutno se  posveča interdisciplinarnemu doktorskemu študiju iz družboslovja in humanistike.

Razstava ima jasen koncept, v katerem na posreden način še eno izmed svojih vlog prevzema filmska igralka Ita Rina (Ida Kravanja). Celoten projekt je namreč navdahnjen z njenim življenjem in delom, s katerim je uspela v evropskem in svetovnem prostoru. Tokrat je postavljena na Gajin umetniški oder, na oder njenih različnih kreativnih področji in ujeta v Anin fotografski objektiv.

 

Povsem avtorsko svojstven projekt Gaje Hanzel in Ane Šuligoj mi vzbuja asociacije na upodobitve Andyja Warhola, enega izmed utemeljiteljev pop arta, ki je v svoj opus vključil ameriško igralko Marilyn Monroe. Umetniško videnje in upodabljanje ter igralski svet so vezni členi, a ob tem številne razlike potrjujejo izvirnost in svojstvenost projekta. Ne gre le za drug čas in za povsem različni deželi, za unikatnost vsake izmed igralk, ampak za drugačno, izrazito avtorsko intimno komunikacijo, ki jo Gaja in Ana vzpostavljata z za nas ikoničnim likom.

Gaja Hanzel se je ozrla nazaj, naredila pa je pomemben ustvarjalni korak naprej. S svojim delom mi postavlja izzive in vprašanja, kako ubesediti tisto, kar ni slikarstvo, kar ni kiparstvo, kar ni fotografija, skratka, kar ni v domeni mojega recenzenstva. Bolj kot razmišljam, pa vse to, kar je likovno, odkrivam v njeni ustvarjalnosti. V njenih delih nastopajo, se srečujejo in medsebojno povezujejo čiste slikarske in kiparske prvine. Gaja razmišlja o barvah, o njihovih harmonijah in kontrastiranjih, o oblikah, eksaktnih, strogih, pa tudi o tistih, ki se mehko gubajo, ki premorejo čar konveksno-konkavne igre, o teksturi materialov, o odnosu med celoto in detajlom. Likovna izrazna sredstva in njihovi medsebojni odnosi dokazujejo, da njeno oblikovanje izvira in temelji na izostrenih in pomenljivih likovno-estetskih principih. Tako dela premorejo umetniško in utilitarno, uporabno vrednost. So umetnine, ki živijo, ki so nosljive, ki niso le look osebe, ki jih uporablja, ampak predstavljajo nadgradnjo njene identitete.

Kolekcija Gaje Hanzel je sestavljena iz treh torbic, izdelanih iz okolju prijaznega materiala iz kaktusa, ki se imenuje Desserto. Notranjost torbic je iz potiskanega ekološkega bombaža. Pri oblikovalskih rešitvah je avtorica izhajala iz razmišljanja, kakšne torbice bi igralka potrebovala v današnjem času, za večerne priložnosti, za poslovne namene in za celodnevne priložnosti. Ita je velika, dnevna torbica, Ida je zlata in me s poudarjenimi linijami osebno asociira na korzet, Rina pa je večerna torbica. Torbice so kot neke vrste intimne skulpture, zaznamovane z mehkim gubanjem, ki jim daje posebno čutnost, ali pa z eksaktno formo, ki jim daje eleganco in vzvišeno strogost. Čeprav nosijo spomin na Ito Rino, so brezčasne, trajnostno ozaveščene in po videzu izčiščene ter dovršene. Tako sledijo tudi bistvu blagovne znamke Fi by Gaja in so primerne za sodobno žensko.

     

V sklopu kolekcije sta dva svilena šala in ruta. Gajine šale in rute bi lahko primerjali z grafičnimi listi. Odtisi temeljijo na fotografskem materialu, saj je vzorce za tisk oblikovala iz Itine podobe, posnete po izvirnih fotografijah. Iz njih je izpeljala oblikovno in barvno reduktivne podobe. V ploskovni obravnavi imajo pomembno vlogo barve v svoji monokromnosti in intenziteti ter dialog med barvami upodobljenke in ozadjem.

Gaja Hanzel je razvila tudi tri modele damskih klobukov. Poimenovani so po igralkinih vlogah: Andrea, Betty in Marie (tudi mamino ime). Osnovo je izdelal znan klobučar Sergej Pajk iz Ljubljane, za detajle pa je poskrbela Gaja. Klobuki se spogledujejo s tistimi, ki jih je nosila Ita Rina, in po stilu segajo v njen čas ter resnično izražajo takratno modno vzdušje. Lahko bi jih primerjali s kiparskimi formami; enostavnimi, čistimi, napetimi. Na gladki klobučevinasti površini pride oblika še toliko bolj do izraza. Pomembni so zavihki, s katerimi se forma odpira oziroma zaključuje. Kljub temu da je avtorica vso ustvarjalno skrb posvetila temeljni formi oz. zasnovi vsakega posameznega klobuka, pa ji je pomemben tudi detajl, ki dodatno naglasi lepoto in dovršenost.

Pri ustvarjanju je Gaji pomembna ekološko ozaveščena drža, njeno zavedanje, da nam je planet Zemlja dan za življenje, ne za brezčutno eksploatacijo. Nomen est omen – njeno ime ni le njena osebna identiteta, ampak tudi kažipot pri njenem ustvarjanju.

Gajina kolekcija je pospremljena s fotografskim editorialom, za katerega je poskrbela Ana Šuligoj. Tudi Ana je sledila izhodiščnemu konceptu poustvarjanja duha tedanjega časa in sloga igralke Ite Rine. Vsak izdelani produkt ima poustvarjeno fotografijo Ite v slogu »tableau vivant«. Izbrana inscenacija še dodatno okrepi vezi s preteklostjo, s časom izbrane junakinje.

Lahko bi rekla, da so Anine fotografije njena »pot in način razmišljanja«, hkrati pa so občutenje in ponazarjanje »genius saecoli« Ite Rine. Fotografije dokazujejo, da avtorica svoj metje vrhunsko obvlada. V njenih delih se manifestira bistvena lastnost fotografije kot svetlobnega zapisa. Ta namreč prispeva k dovršenosti oblik, za katero si avtorica neutrudno in senzibilno prizadeva. Čeprav fotografije zrcalijo resničnost, vsebine del niso podane le z motivom, temveč tudi z oblikami, svetlobami, odnosi, postavitvami, z iskanji kotov fotografiranja, z dialogi med svetlobo in temo, skratka, s posredno izrečenimi besedami, ki dodatno izražajo in pojasnjujejo elemente pripovednosti. Tako se tudi v pristnih realističnih vizualnih pripovedih manifestirajo močni osebni naglasi in fotografija hkrati postane Anino intimno videnje, čutenje in doživljanje. Avtorica je odlična produktna fotografinja in portretistka. Nekaj portretnih fotografij predstavlja poustvarjanje originalov. Premorejo posebno črno-belo patino, prinašajo nekoliko zrnčast zapis, ponekod se zgublja jasen obris in se razblini v belino, vse to daje vtis listanja po starih albumih. Okrepijo ga obleke in drže portretiranke. Ko v vlogi Ite Rine nastopi odlična igralka Iva Babić, se zgodba med likom, ki ga predstavlja, in njo samo tudi življenjsko, simbolno poveže.

Fotografski zapisi Ane Šuligoj kljub zamrznjenosti v fotografski trenutek ohranjajo živost in prepričljivost. So izvrstne tako po umetniškem vtisu kot po tehnični izvedbi. Celotnemu projektu dajejo posebno vzdušje, še posebej pa pričarajo vzdušje minulega, Itinega časa.

Avtorici sledita zastavljenemu konceptu inspiracije, pri tem pa uresničujeta tudi samosvoja, artikulirana in prepoznavna pristopa, s katerima dosegata visoko zastavljene in izostrene likovno-estetske norme.

Škateljnova hiša je domovanje stalne razstave, posvečene Iti Rini, naši prvi filmski zvezdi. Tokrat postaja tudi ambient, v katerem so kot na nebu razstavljeni modni dodatki Gaje Hanzel in fotografije Ane Šuligoj. So kot nove oblikovalske in fotografske zvezde, ki občuteno in izvirno lebdijo na nebu prostora in dajejo občutek, da postajajo del univerzuma. Vsekakor pa mladima ustvarjalkama napovedujejo svetlo prihodnost.

Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. um. zg.

Leave a comment